Kako je kanjon Studlagil nastal in zakaj je ostal skrit
Stebri v Stuðlagilu so stari, razgled nanje pa je nov. Ne glede na to, ali ga pišete Stuðlagil ali preprosto Studlagil, je kanjon ležal pod visoko, blatno reko, dokler jez gorvodno ni odvzel velikega dela vode. Ta vodnik sledi zgodbi od ohlajajoče se lave do jezu in do fotografije, s katero je kraj zaslovel.
Lava, ki je ob ohlajanju razpokala
Stene kanjona so iz bazalta, ki so ga odložili debeli lavni tokovi. Lava, ki se nabere v debeli plasti, se ohlaja počasi, in ko se ohlaja, se krči. Krčenje kamnino raztrga vzdolž razpok, ki se stikajo pod dokaj pravilnimi koti, skozi debel tok pa se te razpoke povežejo v dolge stebre, od katerih so mnogi, gledano od zgoraj, šestrobi. Geologi temu pravijo stebrasta krojitev, in Islandija, zgrajena večinoma iz lave, jo kaže na mnogih krajih, od slapu Svartifoss na jugu do obcestne pečine Gerðuberg (kako se Stuðlagil primerja z njimi). V Stuðlagilu ponudbe navajajo, da so najvišji stebri visoki do približno 30 m.
Zakaj nekateri stebri stojijo pokonci, drugi pa se razpirajo v pahljače
Razpoke rastejo navznoter od površine, ki izgublja toploto, zato stebri na koncu stojijo pravokotno nanjo. Kjer se je tok enakomerno ohlajal z vrha in dna, stojijo pokonci kot orgelske piščali. Kjer je lava toploto izgubljala tudi ob straneh, se ukrivijo in razprejo v pahljače. Obe vrsti sta vidni vzdolž soteske, včasih na istem delu stene, na poti po vzhodni strani pa majhen slap Stuðlafoss pada skozi okvir takšnih stebrov, preden pridete na dno kanjona.
Blatna reka nad njimi
Večji del svoje zgodovine je soteska nosila vso moč reke Jökulsá á Dal, ki ji domačini pravijo Jökla. Napajana s talino z ledenika Vatnajökull je bila najdaljša reka na vzhodu Islandije, pred jezovi dolga približno 150 km od ledu do morja. Skozi dolino Jökuldalur je tekla visoka in rjava, po eni oceni pa je proti obali nosila približno 120 ton sedimenta na uro. V takšni vodi so spodnji deli sten kanjona ostali potopljeni, kar pa je segalo nad gladino, ni pritegnilo veliko pozornosti.
Jez, ki je znižal vodo
Sprememba se je zgodila gorvodno. Največja islandska elektrarna, hidroelektrarna Kárahnjúkar, je bila dokončana leta 2009 za oskrbo talilnice aluminija. Njeni jezovi na Jökli zadržujejo akumulacijsko jezero Hálslón, velik del vode pa je namesto po stari dolini preusmerjen proti vzhodu v Lagarfljót. Pod jezovi reka zdaj skozi kanjon nosi približno 95 kubičnih metrov na sekundo, prej pa okoli 205.
Z manj kot polovico vode je reka upadla in se zbistrila. Med približno letoma 2006 in 2009 so se stebri pokazali vzdolž obeh bregov, vse do gladine.
Poimenovan in slaven od leta 2016
Še takrat skoraj nihče zunaj doline ni vedel zanj. To se je spremenilo leta 2016, ko je islandski fotograf in potopisec sotesko fotografiral, ji dal ime Stuðlagil (iz stuðlar, bazaltni stebri, in gil, soteska) in o njej napisal prvi članek. Zgodba se je razširila, ko jo je objavila revija, ki jo letalska družba ponuja potnikom na letih, in za njo so prišli obiskovalci. Kmetje, ki so lastniki zemljišča, zdaj upravljajo parkirišča in poti, na zahodnem bregu pri Grundu in na vzhodnem bregu blizu Klaustursela. Lastniki zemljišč zaračunavajo parkiranje na obeh straneh, zato pristojbino preverite ob prihodu.
Zakaj reka spreminja barvo
Jez pojasni tudi vodo. Večji del leta kanjon dobiva manjši, bolj čist pretok, ki je modrozelen. Pozno poleti, navadno od približno avgusta, se Hálslón napolni in prelije, po stari strugi pa spet drvi motna sivorjava ledeniška voda, ki v večini let reko dvigne vse do jeseni. Tanni Travel in Marina Travel oba pravita, da barva glede na letni čas in razmere sega od turkizne do sive, zato vam modrine nihče ne more obljubiti. Kdaj je reka turkizna to prelije v koledar.
Odkritje, ki je imelo svojo ceno
Zgodbe ne slavijo vsi. Hálslón je poplavil del visokogorske divjine, skupaj s slapovi, kot je Töfrafoss, o projektu pa so se na Islandiji ostro prepirali. Zato kanjonu včasih pravijo naključno odkritje, ena pokrajina izgubljena v visokogorju in druga razkrita nižje ob reki. Obiskovalci, ki pridejo zaradi stebrov, v nekem smislu gledajo stranski učinek oskrbe talilnice z elektriko. To vedenje razgleda ne pokvari, naredi pa kanjon za nenavadnejši prizor, kot dajo slutiti fotografije.
Kamnina od blizu
Geologija se najbolje bere od spodaj. Na vzhodnem bregu vodi pot, dolga približno 2,5 km v vsako smer, mimo slapu Stuðlafoss na dno kanjona, kjer se stebri dvigajo nad vami. To pot imata v programu le pohod v kanjon z Vök Baths Tanni Travel, od ~362 €, in njihov pohod v majhni skupini, od ~292 €. Z zahodnega brega pri Grundu vodijo stopnice do ploščadi, s katerih gledate navzdol na stebre, in Saga Travel, od ~205 €, tam preživi svoj čas v kanjonu. Tannijev hitri ogled kanjona Stuðlagil, ki za ~288 € doda še Vök Baths, prav tako uporablja ploščadi na zahodni strani, in to je njegova kvaka, saj se nikoli ne spusti do reke in ima zaenkrat le nekaj mnenj.
Dve uri s stebri, samo za vašo skupino
Zasebni izlet Marina Travel odpelje iz pristanišča ob približno 8:30 za približno 5 ur, s približno 2 urama v Stuðlagilu za hojo po označenih poteh med razgledišči, z lokalnim voznikom, ki je hkrati vodnik. Cena, od ~1045 €, velja za vso skupino, odpoved pa je brezplačna do 24 ur vnaprej.
Zasebni avto Marina Travel vam med stebri nameni približno dve uri za ~1045 €, razdeljeno med vašo skupino; ponudba ne navaja brega, zato vprašajte pred rezervacijo. Izlet BusTravel, od ~199 €, nameni približno uro, ne da bi navedel stran. Stebri obdajajo tudi slap Litlanesfoss pod slapom Hengifoss, ki ga opisuje vodnik slapovi na poti do kanjona Studlagil. Za primerjavo ploščadi in brega reke preberite Pohod v kanjon, vzhodna ali zahodna stran. Za samo hojo si oglejte kaj obleči in vzeti s seboj v kanjon, za preostanek regije pa druge izlete po vzhodni Islandiji.